zupnija

Sentilj pod Turjakom  

vabilo_na_lepo_nedeljo_2019.pdf

Sredi gozdov se je nekoč izgubil mlad pastir. Ni več vedel, ne kod ne kam, ko je nenadoma zagledal pred seboj veliko košuto. Stala je ter strmela vanj z veliki očmi, potem pa se je počasi obrnila in šla v goščavo. Vleklo ga je za njo, zato ji je sledil. Pripeljala ga je pred votlino svetega Tilna. Košuta je mirno legla pred njegove noge, svetnik pa je pastirja nasitil z gozdnimi sadeži in napojil s košutinim mlekom. Potem ga je prijel za roko in popeljal v hrib, za lučaj nad votlino. Tam je slonela ob boku gore velika skala, porasla z mahom. Videti je bilo, da se skala trese, in ko je pastir nanjo položil roko, je začutil na dlani oster mraz, kakor da bi se mu tisoč igel zabodlo v meso. »Povej ljudem,« je dejal svetnik, »kar si videl in čutil. Ta skala zapira vetrove, slano in mraz. Če jo odvalim, bo planil izza nje mrzel vihar, tako mrzel, da bodo ljudem, živalim in rastlinam zmrznila srca in niti sto sonc ne bo moglo več ogreti zemlje. Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam skale ne morem zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čimbolj peša molitev, tembolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo ter ledena in vaša polja ne bodo več rodila…« Pastir se je vrnil med ljudi in jim pripovedoval – pa mu niso verjeli …