Župnijski zavetnik, njegov življenjepis in njegov praznik

Vsaka župnija je posvečena nekomu. To je lahko Kristus, Sveti Duh, Sveta Trojica, Sveta Marija, največkrat pa je to neki svetnik kateremu je še prav posebej posvečen glavni oltar v cerkvi.

Življenjepisi svetniki so zanimivi in prav gotovo nam imajo tudi danes kaj povedati zato je prav, da jih spoznamo. Spoznali bomo kdo je bil in po čem se je še posebej odlikoval. Spoznali bomo, kdo se mu poleg naše župnije še prav posebej priporoča. Spoznali bomo po čem ga lahko prepoznamo, največkrat drži nekaj v roki in je to njegov atribut. Spoznali ga bomo kot svojega zavetnika, če nosimo njegovo ime.

Na dan, ko goduje ali pa na nedeljo praznujemo župnijski praznik, imenovan tudi lepa nedelja ali župnijsko - farno žegnanje.

 

Obletnica posvetitve cerkve - žegnanje.

Vsaka cerkev praznuje praznik na dan, ko je bila posvečena. To posvetitev je slovesno opravil škof. Cerkev je res posvečen kraj, ki so ga predniki izbrali, izločili iz navadne posvetne rabe in posvetili samo za Boga. Datum, kdaj se je to zgodilo, je zapisan v kakšni stari knjigi v župnišču ali v župnijski kroniki.  Morda je o tem zapisana kakšna posebna listina ali pa je kje v cerkvi vzidan kakšen kamen s to pomembno letnico.

Kadar se pa za datum posvetitve ne ve, pa obletnico posvetitve cerkve praznujemo na žegnanjsko nedeljo, ki je vedno zadnja nedelja v mesecu oktobru.

 

Dan celodnevnega češčenja – molitveni dan

Posebno čast izkaže župnija Jezusu na dan, ko se cel dan zbira k češčenju Najsvetejšega. To je za župnijo milostni dan. Običajno se začne z sv. mašo, nato se pred monštranco z Evharističnim Jezusom vrstijo razne skupine in verniki, nato pa spet konča z sv.mašo.

Vse župnije v nadškofiji imajo različne dneve, ko tako častijo Gospoda, zato lahko rečemo, da je čez vse leto naš Gospod lepo počaščen, ker se to dogaja po različnih cerkvah v škofiji To je, kot dogovor, da Jezusa ne bomo nikoli pustili samega v cerkvi.

Župnije naše dekanije Stari trg pričnejo z molitvenimi dnevi takoj po novoletnih praznikih 3. januarja. Naša župnija ima dva dneva češčenja in sicer je na vrsti 11. in 12. januarja, ko v imenu celotne Nadškofije Maribor časti Najsvetejše.

 

SV. EGIDIJ, puščavnik

Rojen: v 7. st. v Antenah, Grčija

Umrl: 1. septembra 720 v kraju St-Gilles, Francija

Zavetnik: lovcev, pastirjev, konjskih trgovcev, brodolomcev, lokostrelcev, beračev, doječih mater, proti duševnim boleznim, proti nerodovitnosti pri ljudeh in živalih, proti suši, ognju in viharju, za dobro spoved, v zapuščenosti, priprošnjik v stiski

Svetniku so se priporočali za dobro letino in za srečo pri živini, za lepo vreme, proti ognju, streli in kugi, nekaterim je še danes priprošnjik proti boleznim raka, proti blaznosti, priporočaju se mu žene, ki ne morejo zanositi, nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok, bil je zavetnik pastirjev in beračev.

V času kuge so verniki Egidija častili kot zavetnika pred to boleznijo. Prosili so ga za lastno zaščito in za konec epidemije.

Upodobitve: Egidij je upodobljen kot puščavnik v votlini, največkrat s košuto ali srno. Pogosto ima puščico v nogi, včasih je s pušico zadeta tudi košuta. Pogosto je oblečen v opatovsko benediktinsko oblačilo, pri sebi ima opatske atribute knjigo, palico.

Cerkve: O veljavi, ki jo ima ta svetnik priča dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 10 župnijskih in 8 podružničnih cerkva.

Življenje - Legende: Njegovo življenje je ovito z legendami, tako da je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Bil je bogatega rodu, toda po smrti staršev je svoje veliko premoženje prodal, izkupiček razdelil med siromake, sam pa je sklenil odpluti v Egipt, da bi se pridružil tamkajšnim puščavnikom. Toda veter je ladjo zanesel proti zahodu in pristal je na obali južne Francije. Egidij se je umaknil v samoto na levem bregu reke Ron ter tam molil in se pokoril.

Legenda pripoveduje da je vsak dan prihajala k njemu košuta in ga hranila s svojim mlekom. Nekoč so kraljevi lovci zahodnogotskega kralja Vambo hoteli žival ubiti, pa jim vsakokrat neka nevidna sila to preprečila. To se je dogajalo nekaj dni, dokler ni sam kralj odšel na lov, da bi ustrelil košuto. Žival je pobegnila v Egidijevo votlino in tam legla k njegovim nogam. Kralj je na slepo izstrelil puščico v odprtino votline, zaraščene z grmovjem. Ko se je hotel prepričati, če je kaj zadel, je našel krvavečega Egidija, ki ga je zadela puščica, ob njem pa se je dobrikala nepoškodovana košuta. Egidij je kralja opomnil, naj živali ne stori nič žalega, ker mu jo pošilja božja previdnost. Vladar je Egidiju takoj ponudil zdravniško pomoč in denar. A puščavnik je prosil samo za nekaj, naj se mu tu v samoti zgradi samostan.

Kralj je bil vesel, da je lahko popravil svojo napako in izpolnil puščavnikovo željo. Tako je okoli l. 680 v Provansi nastal samostan Saint-Gilles, v katerem je prebivalo veliko število pobožnih menihov, Egidij je bil njihov prvi opat in vodil samostan po pravilih sv. Benedikta do svoje smrti 1. septembra 720 in kjer so ga tudi pokopali. Puščavnikov grob je bil v srednjem veku znamenita romarska pot. Od prastarega samostana sta se ohranila samo cerkev in mogočna kripta s kamnitim sarkofagom, v katerem so nekoč počivale svetnikove kosti. Egidijeve relikvije danes hranijo v baziliki Saint-Sernin v Toulousu pod Pireneji, največji romanski zgradbi v Franciji.

Druga legenda pripoveduje, kako je nekoč obiskal sv. Tilna pastirček. Svetnik mu je pokazal veliko skalo, ki se je tresla, izpod nje pa je mrzlo pihalo. Dejal mu je, da skala zapira vetrove, slano in mraz. Če pa skala popusti, bo gorje. Tudi je ne more sam zadržati, le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čim bolj peša molitev, tem bolj se skala trese, vsak dan bolj. Naročil je pastirčku naj pouči ljudi, ko bo ugasnila molitev na ustnicah, bo mraz obdal njihova srca in mrtva bodo in ledena, nič več ne bodo polja rodila. Pastir se je vrnil med ljudi in pripovedoval vse to pa mu niso verjeli.

Marsikje še poznajo poseben Egidijev običaj, kmetje mešajo med živinsko krmo kormorač, blagoslovljen na Egidijev dan.

Ime: Njegovo grško ime Aigidios pomeni štitodržec ali ščitonosec, po francosko Gilles. Pri nas mu pravimo Ilj. Tilj, Tilen ali Šent Ilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.

Različice imena so še: Egidi, Tilen, Tilika, Ilj, Tilj, Gil, Ilich,…

Slovenski vremenski pregovor: Kakršno bo vreme na sv. IIa kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.

Goduje: 1. septembra

 

SV. AHAC, mučenec

Rojen: v 1. st. v Kapadokiji, Turčija

Umrl: v 2. st. na gori Ararat?

Zavetnik: v smrtnem strahu, pri hudih boleznih, pri dvomu, v brezizhodnih težavah, priprošnjik v stiski.

Upodobitve:Zaradi mučeništva ga največkrat upodabljajo s trnovo vejico, včasih tudi s trnovo krono na glavi. Oblečen je kot vitez, vojak ali plemič, tu in tam tudi kot škof. Atributi, ki jih ima na upodobitvah so križ, palma, zastava, sulica, meč, bojna sekira.

Cerkve v Sloveniji: Posvečenih mu je 10 podružnic.

Življenje - Legende: O njem obstajajo skoraj samo legende brez zgodovinske podlage. Je eden tistih svetnikov, ki so simbol krščanske kreposti, ki je v njihovem času, kakor tudi pozneje, krasila razne ljudi. Bil je stotnik rimske vojske. Ko je kot mladi kristjan spoznal, da je njegov cesar Hadrijan ukazal grozovito preganjanje kristjanov, je vladarju odpovedal zvestobo in se izrekel za Jezusa Kristusa. Vsa mučenja, ki jim je bil izpostavljen, ga niso mogla odvrniti od tega. Nazadnje so ga s trnovimi vejami razmesarili in križali. Z Ahacijem naj bi umrlo še deset tisoč drugih mučencev. Izročila govore o bičanjih, kamenjanih, kronanajih s trnjem in križanjih.

Češčenje sv. Ahacija ima pri nas zgodovinsko ozadje. Ko je bosanski paša Hasan v julijskih dneh leta 1593 čakal s svojo vojsko na bregovih Kolpe, da vdre v slovenske dežele ter v Srednjo Evropo, je ljudstvo trepetalo. Samo trdnjava Sisak s 300 borci se mu je še upirala. Medtem se je zbral vojska slovenskih strelcev, ki sta jim poveljevala Andrej Turjaški in Bojan Ravbar. Na dan Sv. Ahacija 22. junija je bila pripravljena za spopad. Priporočila se je sv. Ahaciju, ki je bil tudi sam vojščak, in se okoli ene popoldne spustila v boj z veliko močnejšim sovražnikom. V dobri uri je izbojevala eno najslavnejših zmag priti Turkom. Zgodovinarji pišejo, da je sam paša utonil v Kolpi, skoraj vsa turška vojska pa je obležala na bojišču ali pa je potonila. Zmago, ki je je bil vesel ves krščanski svet, so pripisovali priprošnji in pomoči sv. Ahacija.

Ime: Ime Ahac, Ahacij, Ahec ali Akacij pomeni v hebrejščini Bog drži, v grščini pa Nedolžni. Danes skoraj neznano ime. Nekoč je bilo bolj znano, kar dokazujejo stareši zapisi.

Goduje: 22. junija

 

SV. URH, škof 

Rojen: okoli l. 890 v Augsburgu, Nemčija

Umrl: 4. julija 973 v Augsburgu

Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev, umirajočih, ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, proti podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami.

Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, je priprošnjik za srečno zadnjo uro.

Sv. Urh je ponekod zavetnik proti strupeno golazen, ponekod so na ta dan prepovedana nekatera opravila, voda iz studenca pri cerkvah sv. Urha naj bi bila zdravilna.

Upodobitve: Navadno je upodobljen z ribo v roki, ker nikoli ni užival mesa.

Cerkve v Sloveniji: Njemu v čast je pozidanih 37 cerkva – 15 župnijskih in 22 podružničnih, njegovih kipov in podob pa je na stotine.

Življenje: Ulrih je bil sin alemanskega grofa Hupalda na Švabskem. Starši so skoraj obupali nad njim ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. Fant se je okrepil in se razvil v krepkega fanta bistrega uma in vedre narave. Starši so menili, da ga Bog hoče imeti zase, ker ga je ozdravil zato so ga poslali v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švico, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof ga je povabil naj pride k njemu v službo zakladnika in pozneje ga je posvetil v duhovnika. Po smrti škofa so mu ponudili škofijski sedež vendar je menil, da je premlad in je odšle nazaj v samostan.

Toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika in leta 923 je bil izbran in s triintridesetimi leti posvečen za škofa v Augburgu. Škofijo je vodil petdeset let. Bil je tudi svetni knez. Obe službi je lepo usklajeval. Pred napadi Madžarov je dal mesto Augsburg ograditi z močnim zidom. Ko pa so divji Madžari napadli mesto je sam vodil branilce. Svojo škofovske dolžnosti je vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje vernike pred Bogom in z modrostjo pridobljeno z molitvijo. Prizadeval si je za lepoto in privlačnost bogoslužja. V Sankt Gallnu si je izprosil učitelje za cerkveno petje in po vsej deželi uvajal obrede z urejenim petjem. Ko so kmetje v odročni dolini v gorah postavili cerkvico je ostala neposvečena, ker ljudje niso mogli zbrati sredstev, da bi plačali stroške posvečenja. Ko je škof Urh to izvedel je hitel tja, da je opravil posvečenje in namesto, da bi sprejel darove se jim je zahvalil, da želijo imeti Boga v svoji sredi. Zaradi njegove blagosti in dobrodelnosti ga je ljudstvo še za življenja častilo kot svetnika.

Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973.

Legende: Ulrik je največkrat upodobljen v škofovskih oblačilih in z ribo v roki. Ribo ima pri sebi, ker je po legendi nekoč pomotoma na petek dal odposlancu bavarskega kneza kos pečenke na pot. Ko je poslanec prispel h knezu je hotel Ulriha obdolžiti, da je prelomil petkov post. Ko pa je meso odvil je bilo spremenjeno v ribo.

Ime: Ime Urh, Ulrich ali Udarlich je na Slovenskem zelo redko ime in pomeni mogočen knez.

Goduje: 4. julija

 

SV. LENART, puščavnik, opat

Rojen: v 5. st. v Franciji

Umrl: l. 559 pri Limogesu, Francija

Zavetnik: kmetov, hlapcev, hlevov, živine in konj, v vseh kmečkih zadevah, ključavničarjev, kovačev, voznikov, nosačev, sodarjev, trgovcev s sadjem in rudarjev, porodnic in za dobro rojstvo, jetnikov, proti glavobolu in duševnim boleznim

Upodobitve: Lenart je skoraj vedno upodobljen v črnem meniškem oblačilu, pogosto z opatskimi atributi, predvsem s palico. Drugi atributi so še knjiga, verige, klada za noge ter voli in konji. Pogosto je predstavljen prizor, kako Lenart osvobaja jetnike.

Cerkve: V Sloveniji je sv. Lenartu posvečenih okoli 70 cerkva, mnogo jih je nastalo po zaobljubi v 15. st. Sv. Lenart je naše ljudi reševal iz turškega ujetništva.

Življenje: Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in je kot deček zgodaj dobil viteško vzgojo na dvoru kralja Klodvika, kjer se je kmalu povzpel do uglednega kraljevega svetovalca. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri. Pridno je študiral in bil posvečen v duhovnika. Neutrudno je misijonaril na dvoru in nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža in je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Pozneje je zapustil samostan, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje v samoti kot puščavnik, zatekel se je v divjino pri Limogesu. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. Predvsem so se zatekali k njemu bližnji kmetje, katerim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Ob njegovi celici je zraslo samostansko naselje Noblac v katerem je Lenart opravljal službo opata. Največje zadoščenje je bilo Lenartu, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za nešteto jetnikov in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela naselja s skrbno obdelovanimi njivami, nekdanje kaznjence pa je obvaroval brezdelja in povrnitev v stari greh. Sv. Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker je mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Njegovo češčenje je prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu v Franciji.

Legende: Življenje sv. Lenarta je prepleteno z legendami. Svetnik je nekega dne z božjo milostjo pomagal pri porodu kraljici ženi kralja Teodeberta, ki je bila s kraljem v gozdu, na lovu. Kraljičina nosečnost se je zapletla in življenje obeh, nje in otroka, je bilo v nevarnosti. Po srečno prestanem porodu mu je kralj za plačilo dal velik kos zemljišča in gozda. Svetnik je prosil, naj mu da toliko zemlje, kolikor je more v eni noči na oslu objezditi. Zemljišče, na katerem je zgradil samostan, je imenoval Nobiliacum, ker mu ga je podaril plemeniti kralj. V samostanu Noblac je Lenart opravljal opatovsko službo z vso natančnostjo in očetovsko ljubeznijo. Kasneje je tam nastalo mesto Saint-Leonard.
Pregovori: Slovenski vremenski pregovor pravi – Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.
Ime: Osebno ime Lenart, Leonard, Narte je pri nas razmeroma redko. Izhaja iz nemškega imena Leonhard, sestavljenega iz besed Lewo »lev« in hart »močen, drzen«.

Goduje: 6. novembra.

 

SV. ANA, Marijina mati

 Rojena: Bila je kraljevega Davidovega rodu.

 Umrla: Anin spomin so obhajali že od 6. stoletja 25. julija v zvezi s spominskim dnevom božjega učlovečenja.

Zavetnica: za srečno poroko in srečen zakon, za obdarjernost z otroki, za srečen porod, mater, vdov, gospodinj, delavk, hišnih delavcev, rudarjev, tkalcev, strugarjev, zlatarjev, umetelnih mizarjev, rezbarjev, mlinarjev, brodarjev, kramarjev, vrvarjev, krojačev, kleklaric, slug, za dež, proti neurju, pri iskanju izgubljenih predmetov

K sveti Ani so se zatekale matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnosti devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon. Za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele.

Upodobitve: Ana je največkrat upodobljena kot matrona s pokrivalom na glavi, včasih z Marijo, pogosto pa z Marijo in malim Jezusom. Pogost sta Joahim in Ana prikazana skupaj z Marijo.

Ano umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob jo kaže kot sveto Ano »Samotretjo« v naročju svete Ane sedi manjša Marija, v  Marijinem naročju pa je manjši Jezus, ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa.

Pogosto sta Joahim in Ana prikazana skupaj z Marijo.

Cerkve: Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih 58 župnijskih cerkva in podružnic. Imamo pa tudi več božjih poti sv. Ane.

Življenje: Kljub temu, da vemo o Ani malo, jo kristjani častimo z velikim zaupanjem, saj vemo, da jo je večni Boga izbral za mater Mariji, ki je bila mati našega Odrešenika. Lahko si mislimo, kako sta si Joahim in Ana želela otrok in koliko sta premolila, da bi ju Bog uslišal. Leta so minevala, ona dva sta vztrajala v molitvi doma in na polju, med delom in počitkom. V tej vztrajnosti je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši. Svojega otroka ki sta ga dobila na stara leta, nista vzgojila zase, marveč za Boga. Tri leta sta smela imeti deklico Marijo pri sebi, potem pa, ker stajo zaobljubila Bogu, sta jo izročila varstvu duhovnikov. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla je padla tudi zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno. Cerkev in verniki pa so njuno ime povzdignili v nesmrtnost. Ana je postal simbol materinstva, Joahim očetovstva.

Legenda: Poroča o Joahimu, ki naj bi bil starejši duhovnik in naj bi svojo ženo Ano živel v Jeruzalemu. Kmalu po poroki sta razdelila svoje premoženje na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Živela sta bogaboječe in pravično, nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela. Zaradi tega sta bila zelo žalostna, zakaj v Izraelu je bilo sramotno za družino, če ni imela otrok. Zato sta oba, predvsem Ana vztrajno molila in prosila Boga, naj blagoslovi njun zakon z otrokom. Takrat je vsaka judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila pričakovanega Mesija. A vse njune prošnje in molitve so bile zaman, prav tako vse njune daritve v templju. Nekega dne je veliki duhovnik v templju Joahimu zavrnil žrtev, ker po dvajsetih letih zakona ni imel otrok. Naposled sta se Ana in njen mož Joahim zaobljubila, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal sina, da ga bosta posvetila v njegovo službo. Globoko ponižanemu možu se je kmalu potem pri delu na polju prikazal angel in mu napovedal rojstvo otroka. Angel se je prikazal tudi Ani. Res je rodila hčerko Marijo, ki je postala Jezusova mati. Praznik Marijinega darovanja je še danes spomina dan, ko sta Joahim in Ana svojega otroka darovala Bogu v templju. Izročilo ne poroča, če sta zakonca doživela Jezusovo rojstvo.

Ime: Ime Ana v različnih oblikah je za imenom Marija najbolj pogosto žensko ime pri nas. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Ime Ana ima več žena, ki so si izmolile otroka in ga že pred rojstvom posvetile Bogu.

Druge oblike imena so Anamarija, Ančka, Anka, Anika, Anuša, Anita, Anja, Anda, Anica.

Goduje: 26. julija